Temeljna analiza

Temeljna oziroma fundamentalna analiza se najpogosteje uporablja pri analizi navadnih delnic, vendar jo lahko uporabljamo tudi pri preučevanju preostalih vrednostnih papirjev, recimo prednostnih delnic in obveznic.

Analitiki s pomočjo temeljne analize preučujejo informacije, ki zadevajo sedanjo in bodočo uspešnost poslovanja ter tveganje podjetja. S temi informacijami skušajo oceniti precenjenost oziroma podcenjenost tržne vrednosti delnice glede na njeno »pravo« oziroma notranjo vrednost.

Analitiki pri temeljni analizi poudarjajo pomen finančnih informacij, svoj čas pa tako namenjajo analizi računovodskih izkazov podjetij, splošnim ekonomskim oziroma gospodarskim razmeram, povpraševanju in ponudbi, analizi panoge, v katero se podjetje uvršča, oceni tveganja podjetja, sposobnosti njegovega vodstva in podobnim dejavnikom, ki lahko tako ali drugače vplivajo na uspešnost podjetja.

Da bi lahko določili ustrezno ceno delnice, morajo analitiki predvideti višino dividend in dobičkov podjetja. Prav uspešnost poslovanja podjetja je tista, ki narekuje višino dividend, ki jih podjetje lahko izplača svojim delničarjem, ter ceno, katero bo delnica dosegala na borzi vrednostnih papirjev. Ker pa je uspešnost podjetja odvisna prav tako od širšega ekonomskega področja, ne le podjetja samega, morajo analitiki preučiti tudi okolje, v katerem podjetje deluje. Zato je pogosto smiselno narediti »top-down« analizo, pri kateri se najprej analizira splošne ekonomske pogoje narodnega gospodarstva (tudi svetovnega), nato panogo, v kateri se podjetje nahaja, njegov položaj v njej ter potencial samega podjetja. Nasprotje temu je »bottom-up« analiza, kjer analitiki na podlagi temeljne analize iščejo podcenjene delnice, vendar pri tem preskočijo stopnjo analize gospodarstva in stopnjo analize panoge.

1. stopnja temeljne analize: analiza gospodarstva 

Prva stopnja temeljne analize delnice je analiza gospodarstva. Vendar je potrebno zaradi procesov globalizacije to analizo dejansko razširiti na globalno gospodarstvo. Stanje mednarodnega gospodarstva zagotovo vpliva na izvozni potencial podjetja in dobiček, ki ga lahko podjetje ustvari v tujini. Prav tako gospodarstva, in s tem podjetja, kljub orodjem fiskalne in monetarne politike, s katerimi države skušajo vplivati na gospodarstva, še vedno prehajajo skozi tako imenovana recesijska in prosperitetna obdobja. Ponavljajoče se vzorce recesije in ekspanzije imenujemo gospodarski cikli. Prehodni točki skozi cikel se imenujeta vrh in dno (»peak« and »trough«), včasih označeni s črkama P in T.  Kljub vse večji medsebojni usklajenosti gospodarstev pa se zaradi različnih makroekonomskih situacij ter fiskalnih in monetarnih politik gospodarstva lahko nahajajo v različnih fazah cikla. To pomembno vpliva na poslovno okolje podjetij in s tem na relativno perspektivnost posameznega podjetja ter izdanih delnic ali obveznic.

Očiten dejavnik, ki vpliva na mednarodno konkurenčnost, je prav gotovo tudi devizni tečaj med valutami držav. Ta skozi časovna obdobja spreminja razmerja kupnih moči med državami.

Ostali dejavniki, ki vplivajo na gospodarsko rast in učinkovitost držav po svetu, so: sistem zaščitne carine, pogoji mednarodne menjave, prosti pretok kapitala ter stopnja brezposelnosti posamezne države.

2. stopnja temeljne analize: vpliv napovedi za posamezne gospodarske panoge

Po analizi stanja gospodarstva moramo določiti vpliv napovedi za posamezne gospodarske panoge. Namreč, niso vse panoge enako občutljive na gospodarske cikle. Pričakovati je, da bodo podjetja iz panog z večjo občutljivostjo v primeru ekspanzije nadpovprečno uspešna od tistih s povprečno občutljivostjo. Takšna nadpovprečno uspešna podjetja imenujemo ciklična podjetja (avtomobilska industrija, proizvajalci pralnih strojev itd). Vendar se moramo zavedati, da so v primeru depresije prav ta podjetja tista, ki imajo najmanjše donose oziroma največjo izgubo. Drugo vrsto panog, ki imajo majhno občutljivost oziroma pri katerih sta dobiček in prodaja najmanj občutljiva na ekonomske razmere v državi, pa imenujemo defenzivne panoge. Mednje štejemo proizvajalce hrane, farmacevtska podjetja ter podjetja, ki proizvajajo izdelke za javno korist.

Poznamo tri temeljne dejavnike, ki določajo občutljivost panoge na poslovne cikle. Prvi takšen je občutljivost prodaje. Med manj občutljive panoge sodijo prehrambena ter že omenjena tobačna industrija ter farmacija in zdravstvene storitve. Med občutljivejše panoge pa se uvrščajo jeklarne, avtomobilska industrija, prevozne storitve in podobno.

Drugi dejavnik je delež med stalnimi in spremenljivimi stroški. Podjetja z večjim deležem spremenljivih stroškov (v primerjavi s stalnimi) bodo razumljivo manj občutljiva na ekonomske razmere v gospodarstvu. Stalni stroški predstavljajo stroške tudi takrat, ko podjetja ne proizvajajo, zato se podjetja, ki imajo večinski delež stalnih stroškov, težje prilagajajo spremembam povpraševanja na trgu. Posledično so bolj občutljiva, saj v primeru recesije ne morejo tako učinkovito znižati stroškov, kot to lahko storijo podjetja s pretežno variabilnimi stroški.

Kot tretji dejavnik štejemo finančni vzvod, ki v osnovi predstavlja zadolževanje. Podjetja morajo plačevati obresti ne glede na prodajo, ki jo dosegajo v določenem obdobju. Te stroške obresti lahko pripišemo stalnim stroškom in tako skupaj z njimi vplivajo na občutljivost dobičkov na ekonomske razmere.

Za investitorje pa ni vedno priporočeno izbrati delnice podjetij, ki se uvrščajo v panogo, za katero je značilna nizka občutljivost in so zato posledično manj tvegana. Če bo panoga v ekspanziji, bo tudi občutljivo podjetje predvidoma poslovalo z dobičkom, realizirane rasti pa bodo višje kot v defenzivnih panogah.

Pri analizi panoge in njene prihodnje perspektivnosti je nujno treba biti pozoren na pogoje vstopa v panogo, rivalstvo med konkurenti, strah podjetij pred pojavom substitutov ter pogajalsko moč podjetja z dobavitelji ter kupci.

Za panožno analizo je pomembno tudi, da vemo, v katerem življenjskem ciklu je panoga. Faza zagona predstavlja prvo izmed štirih faz življenjskega cikla. V njej so podjetja, ki so znala prva izkoristiti in patentirati novo tehnologijo. Druga faza je faza stabilne rasti. Visoki dobički v panogi privabljajo nova podjetja. Ker prihajajo na trg novi konkurenti, se profitna marža nekoliko zniža in ustali. Ko izdelki dosežejo svoj največji potencial, govorimo o zreli fazi. Produkti postajajo vse bolj standardizirani, pojavijo se še dodatni tekmeci, vse to pa vodi k nižjim dobičkom. Zadnjo stopnjo predstavlja faza upadanja, kjer je donos podjetij že rahlo nižji od donosa celotnega gospodarstva.