Strokovni članki 26.3.2019

Fed je za letos dvige umaknil z mize

Avtor Aleš Čačovič

Prejšnji četrtek so imeli obvezniški vlagatelji spet nasmeh na obrazu, ko so opazili odziv obvezniških trgov po zasedanju Feda. Čeprav so bila pričakovanja trga že pred zasedanjem nekoliko zadržana glede nadaljnjih zvišanj obrestnih mer, jih je odločitev kljub temu nekoliko presenetila. Ameriška centralna banka je namreč za letos popolnoma opustila kakršnokoli zvišanje obrestne mere ter napovedala zaključek krčenja svoje bilance z jesenjo, torej ob istem času, kot naj bi ECB začela še tretjo »epizodo« programa TLTRO za banke. S to potezo je Fed za majhen korak stopil nazaj v smer ohlapnejše politike, ki jo ECB vodi že deset let in jo bo verjetno še dolgo. Fedov pogled na ameriško ekonomijo, po retoriki sodeč, kljub temu ostaja optimističen, čeprav so napoved rasti inflacije in ameriškega BDP nekoliko popravili navzdol. Kot ključni vzrok za umik napovedi zvišanja obrestne mere v letošnjem letu je bil izpostavljen inflacijski cilj dveh odstotkov, za katerega niso več prepričani, da bo lahko vzdržno dosežen. Trn v peti ostaja tudi osnovna inflacija (brez upoštevanja hrane in energentov), za katero tudi vidijo stabilizacijo pod dvema odstotkoma. Torej bi ob vseh dejavnikih, ki vplivajo na Fedove odločitve glede prihodnjega gibanja obrestnih mer, lahko sklenili, da je gibanje cene nafte še vedno eden ključnih vhodnih podatkov za oceno prihodnjih gibanj obrestnih mer. Rast plač se sicer lahko še nadaljuje, vendar je prenos tega na inflacijo komaj opaziti, če sploh. Podoben problem v prenosu ostaja med nizkimi obrestnimi merami in investicijami.

Dokler bodo te vrzeli obstajale, lahko pričakujemo podpovprečne ekonomske rasti in podpovprečno rast inflacije. Konec koncev ni nič narobe. S tem se moramo le sprijazniti, če se še nismo, kot se morali na Kitajskem s šestodstotno rastjo. Po drugi strani pa previdna drža Feda ni nobeno presenečenje, saj njihov model napovedi rasti BDP za prvi kvartal kaže le še 0,4-odstotno rast BDP glede na lanski prvi kvartal, medtem ko je še lanski drugi kvartal beležil več kot štiriodstotno rast. Skratka, Fedova poteza je spet podprla dolgoročni del obrestne krivulje, kar je desetletno donosnost nemškega bunda skoraj dokončno potegnilo na ničelno raven, z novo realnostjo pa so se hitro sprijaznili tudi na delniških trgih. Zanimivo je letošnje leto opazovati zagon vlagateljev v segment visoko donosnih obveznic, ki so bile še pred tremi meseci v očeh trga na opaznem slabem glasu, zdaj pa je apetit spetvelik. Kreditno tveganje se spet zmanjšuje, kar daje pozitivne signale tudi za premijo na delniških trgih, kljub vsem znižanjem napovedi, ki se dogajajo tako na makro kot na mikroekonomski ravni. Podpora Feda in ECB kapitalskim trgom je še naprej trdna in zvesta, kljub že skoraj pozabljenemu programu QE, ki pa se utegne nekoč vrniti. Toda naslednji izziv, ki ga Fed lahko pričakuje, bo najverjetneje praktično ravna oziroma celo negativna krivulja med dve- in desetletno donosnostjo državnih obveznic. Pravzaprav smoto nazadnje doživeli leta 2006 in v tistem času ni manjkalo ne investicij, ne inflacije, ne kruha in ne iger.

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED