Strokovni članki 24.6.2019

Ali res potrebujemo novi QE?

Avtor Aleš Čačovič

Tako spremembe kot rekordni dosežki so bolj ali manj stalnica, ki nas spremljajo v življenju. Akterji in opazovalci na kapitalskih trgih to lahko zagotovo potrdimo. Zadnje rekorde spremljamo na primer na obvezniških trgih, kjer je bilo le še vprašanje tednov, da bodo doseženi. Negotovo razpoloženje na globalnih finančnih trgih, občutno zmanjšana inflacijska pričakovanja in pričakovanja o ponovnem ciklu znižanja obrestnih mer so namreč pognali donosnost evropskih državnih dolgoročnih obveznic na nove najnižje rekordne vrednosti. Čedalje daljši del krivulje donosnosti se znova spušča v minus ter se pri srednjeročnem in dolgoročnem delu le še poglablja. Donos obveznic v okviru približno tretjine indeksa evropskih obveznic Iboxx Europe Overall, ki velja za najbolj referenčnega v evrskem območju, je že v negativnem območju. Približno 11 bilijonov tržne vrednosti obveznic je globalno v negativni donosnosti. Donosnost grških obveznic se je hitro spustila celo pod predkrizno raven. Donos slovenske desetletne državne obveznice se hitro in vztrajno znižuje in se približuje ničelni vrednosti, najbolj pa so seveda oči uprte v nemškega ljubljenčka, tj. nemško desetletno državno obveznico, ki se je pogreznila že pod rekordno ‒0,3-odstotno letno donosnost. Zadnjo spodbudo obveznicam pred zasedanjem Feda je namreč dal težko pričakovani govor Maria Draghija v Sintri na Portugalskem, v katerem je javnosti dal jasno vedeti, da bo ECB spet posegla po vseh orodjih, ki so ji na voljo, da bi dosegla svoje inflacijske cilje in stabilnost cen. Glede na zadnje makroekonomske podatke in kazalnike je seveda poudaril še, da se prvo zvišanje obrestnih mer še naprej odlaga v drugo polovico leta 2020 in še to le, če bodo razmere za to ustrezne. Mediji so iz govora med vrsticami hitro razbrali, da je ponovna uporaba programa kvantitativnega sproščanja spet bolj uresničljiva, morda celo zelo kmalu. Morda res, a vendar ni treba prehitro sklepati. Namreč v evropski dolžniški krizi je povpraševanja in zaupanja v evropske dolžniške trge občutno primanjkovalo, zato je bila očitna potreba po dodatnem (zunajtržnem) povpraševanju. Danes je stanje drugačno. Kljub ohlajevanju aktivnosti evropskega gospodarstva in bojazni pred novo recesijo želja po obveznicah v Evropi ne manjka in jih ne manjka niti na svetovni ravni. Zato ni nobenega razloga, da bi se tem aktivnostim pridružila še ECB. Povsem možno je, da se bo negativna medbančna obrestna mera še dodatno znižala, tako kot obrestna mera za hrambo denarja pri ECB, kot trenutno pričakujejo denarni trgi, vendar dokler trg tako rekoč sam izvaja kvantitativno sproščanje, ni nobene potrebe za vključitev ECB.

Zanimivo je, kako so obveznice bolj ali manj vedno veljale za nekoliko manj zanimiv naložbeni produkt v primerjavi z delnicami, in to zaradi svoje pričakovane nizke donosnosti, vendar ko jih v Evropi na dolgi rok primerjamo po donosu z delnicami, so se v zadnjih 20 letih izkazale za boljšo naložbo. V ZDA o tem resda ne moremo sklepati, vendar če se bodo pričakovanja denarnega trga o znižanju obrestne mere za 75 bazičnih točk do konca leta v ZDA uresničila, se bodo ameriške državne obveznice verjetno še bolje svetile, kot se že. Pričakovanja investicijskih bank o znižanju ameriške obrestne mere se trenutno zelo razlikujejo, vendar slika, ki jo kaže inverzna krivulja, med trimesečno in dveletno obveznico vsekakor potrjuje potrebo, naj Fed čim prej zniža obrestno mero, da krivuljo postopoma obrne v pozitivno smer.

 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED