Strokovni članki 14.10.2019

Koliko znižanj obrestne mere je še potrebnih v ZDA?

Avtor Aleš Čačovič

Nisem prepričan, koliko znižanj obrestne mere je še potrebnih, je pokomentiral Neel Kashkari, predsednik ameriške centralne banke iz Minneapolisa na zadnjem omizju, ki v okviru Feda velja za enega prvih pobudnikov ohlapnejše monetarne politike po začetku cikla višanj obrestnih mer v ZDA. Kashkari trenutno ni edini, ki se v Fedovem odboru nagiba k nadaljnjemu znižanju obrestnih mer. Na zadnjem zasedanju Feda se je namreč pokazalo, da so stališča članov do nadaljnjih nižanj ključne obrestne mere precej mešana. Sedem od sedemnajstih članov meni, da bo ciljna ključna obrestna mera Feda ob koncu leta 2019 že 1,625 %.

To ni prav nič neobičajno, saj je povsem normalno, da so pogledi centralnih bankirjev na trenutne okoliščine deljeni. Enako stanje je v Evropski centralni banki, ta je na zadnjem zasedanju napovedala ponovni zagon programa odkupovanja obveznic ali QE 2.0, pozneje pa se je izvedelo, da je ukrep podprlo le 13 od 25 članov sveta ECB. Različna mnenja v odborih so značilna za pozna obdobja gospodarskega cikla, saj centralne banke vedno iščejo dovolj oprijemljivih makroekonomskih vhodnih podatkov in kazalnikov, na katere se lahko naslonijo, da spremenijo dogajanje v monetarni politiki. Kljub opiranju na gospodarske podatke, zaradi česar so po navadi centralne banke s svojimi ukrepi vedno za krivuljo, kot je znano v finančnem žargonu, se na koncu vselej vidi, da tako Evropska kot ameriška centralna banka s trenutnimi odločevalci vselej sledita pričakovanju trga. V zadnjih dveh tednih so se na primer pričakovanja o znižanju obrestnih mer še dodatno zmanjšala, kar je v krivuljo donosnosti za naslednjih 12 mesecev vgradilo že štirikratno znižanje obrestne mere po 0,25 %. Kaže torej, da bo z obrestno mero v ZDA kaj kmalu donosnost enoodstotna, pri čemer je za ameriški BDP precej verjetno, da se bo približal enoodstotni rasti, kar smo nazadnje videli na začetku leta 2016. To ni še nič usodnega, večja težava bi bila, če bi se razmere poslabševale tudi po takšni ohladitvi. V tem mesecu sta pred vrati dva ključna dogodka, in sicer razplet trgovinskega dogovora med ZDA in Kitajsko ter končni rok dogovora za brexit. Glede na to, da je pri dogovoru za brexit najverjetnejša njegova ponovna odložitev, bo za finančne trge verjetno večji element presenečenja rezultat zahtevnih trgovinskih pogajanj med ZDA in Kitajsko. V primeru ugodnega rezultat dogovorov bi lahko bili deležni večje želje po delnicah in manj po obveznicah, v nasprotnem primeru pa bi postal scenarij enoodstotne donosnosti ameriške državne obveznice ena glavnih kart na mizi.

Težko si je zamisliti, kolikšno donosnost bi v tem primeru imela desetletna nemška državna obveznica, vendar bi se razlika glede na donosnost ameriške državne obveznice med obema vsekakor še dodatno zmanjšala. Ta razlika se namreč zmanjšuje že od konca lanskega leta ali začetka ponovne rasti ameriških obveznic, ki so v zadnjem letu v povprečju ustvarile več kot 20-odstotni donos, merjeno v evrih. Apreciacija ameriškega dolarja glede na evro ima v tem donosu nezanemarljiv delež. Nevzdržna rast dolarja pa ne ustreza ameriškemu gospodarstvu, saj mu to draži izvoz v EU in deluje deflacijsko z vidika uvoza.  

 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED