Strokovni članki 11.11.2019

Okrevanje donosnosti obveznic v teku

Avtor Aleš Čačovič

Danes sta izraza negativna obrestna mera in japonski scenarij za povprečnega evropskega vlagatelja nekaj povsem vsakdanjega, čeprav sta še pred nekaj leti zvenela še tako utopično in pesimistično. Po mnogih letih po finančni krizi pa se je moral tako imenovanemu okolju negativnih ali ultra nizkih obrestnih mer nekako prilagoditi tudi evropski finančni sistem. Evropske banke se na okolje prilagajo zelo počasi, in sicer z postopno racionalizacijo poslovanja in nižanjem meje, pri kateri del bremena stroškov negativnih obresti nosijo tudi komitenti. Na finančnih trgih je bilo vlaganje v obveznice v tretjem četrtletju, v katerem je bilo prisotne še vedno precej negotovosti, med vlagatelji še naprej aktualno. Toda trg obveznic je že začel kazati znake utrujenosti, čeprav šele po spustu 20-letne donosnosti evropskih državnih obveznic v negativno območje. Začetek popravka rasti ‒ še posebej pri državnih obveznicah ‒ pa je pravzaprav izhajal iz dežele vzhajajočega sonca, kjer nizke obrestne mere poznajo najdlje v zgodovini. Glede japonske centralne banke so namreč začela krožiti ugibanja, da naj bi banka v prihodnjem letu precej manj posegala po nakupih obveznic, kot je bilo sprva predvideno. Ocene so dosegale tudi več kot desetkrat manjše kvote, kot je bilo sprva ocenjeno. Poleg tega je japonska centralna banka prvič v svoji zgodovini začela razmišljati o omejitvi nižanja donosnosti dolgoročnih obveznic, saj le te pri zelo nizki donosnosti (20-letne obveznice zopet dosegle skoraj 0-odstotno donosnost) ne koristijo ne gospodarstvu ne finančni industriji. Tudi na stari celini je nedavna odločitev ECB, da znova zažene program kvantitativnega sproščanja, vzbudila precej razprav, ali je bil zadnji zagon QE progama sploh potreben in upravičen, pri čemer je mogoče tudi iz vrst bančnega sektorja slišati vse več nezadovoljstva glede negativnih obrestnih mer, kar je povsem razumljivo. Na srečo se je v oktobru začelo razpletati na bolje z vidika naklonjenosti do tveganja na trgih, saj sta se pokazala žarek upanja in večja možnost za dosego trgovinskega dogovora med ZDA in Kitajsko, hkrati se je čas za dogovor o brexitu po mučnih razpravah le podaljšal za tri mesece. Vse skupaj je z razmeroma solidnim poslovanjem podjetij v tretjem četrtletju med vlagatelji znova obudilo pogum in apetit po tveganju, ki ju je čez poletje primanjkovalo zaradi bojazni pred nadaljnjim ohlajanjem globalnega gospodarstva. Zahtevane donosnosti predvsem državnih obveznic se zato postopoma okrevajo, kar je glede na preteklo doseženo rast in indikacij o ponovnem cikličnem okrevanju precej pričakovano, posledično pa se viša vrednotenje delniškega bančnega sektorja, ki velja za enega najnižje vrednotenih sektorjev. Prav temu sektorju je skupaj z drugimi cikličnimi sektorji uspelo zvišati vrednost ameriških delniških indeksov na nove rekordne ravni.

Glede na zametke cikličnega okrevanja pri delniških indeksih lahko vsaj v novembru, če ne kar do konca leta pričakujemo pozitivnejše razpoloženje na kapitalskih trgih. Torej, osrednja pozornost je znova namenjena ciklično občutljivejšim sektorjem in kreditno bolj tveganim obvezniškim naložbenim razredom. Vzdržnost pozitivnega razpoloženja pa bo verjetno že na preizkusu decembra, ko bo vse več jasno glede napredka pri sestavljanju dogovora med Kitajsko in ZDA ter smeri gibanja gospodarskih indikatorjev.

 

 

 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED