Strokovni članki 9.12.2019

Ko se zgodovina rima

Avtor Aleš Čačovič

“Kdo bi si mislil,” bi si lahko rekel posameznik, ki spremlja kapitalske trge ali vlaga na njih. Kljub tolikšni negotovosti so v letošnjem letu globalni delniški indeksi v povprečju uspeli ustvariti skoraj 30-odstotni donos. Nekoliko manjše presenečenje so nadpovprečni donosi obvezniških trgov, saj so ti po navadi vedno v središču zanimanja vlagateljev v obdobjih povečane negotovosti in ohlajanja gospodarske rasti. Vendar je to zdaj vzvratno ogledalo, pogledati je treba naprej.

Marsikdo rad primerja ciklična ohlajanja iz preteklosti za čim boljšo presojo obstoječega stanja in vpogled v prihodnost. Trenutno gospodarsko ohlajanje je morda še najbolj podobno zadnji ohladitvi iz leta 2016, toda le delno. PMI kazalniki industrijske proizvodnje kažejo med regijami različne nizke vrednosti. V Evropi so denimo bližji ravnem iz dolžniške krize (2012), medtem ko je njihova dinamika v ZDA podobna kot v letu 2016. Inflacijska pričakovanja so nižja kot v letu 2016, vendar sta industrijska in tudi končna “maloprodajna” inflacija v Evropi in ZDA še vedno nad zadnjimi najnižjimi ravnmi iz leta 2016. Podobno velja za izkoriščenost zmogljivosti. Na Kitajskem se PMI-kazalniki industrijske proizvodnje med seboj zelo razlikujejo, denimo nacionalni kazalniki so upadli na najnižje ravni iz leta 2016, medtem ko se kazalniki inštituta Caixin držijo še relativno dobro, in sicer v zgornjem delu ranga, ki se zadnjih 10 let giba med vrednostmi 48 in 52. Skratka, ponovno smo na ravneh, pri katerih je okrevanje ekonomskih kazalnikov precej verjetno.

Nadaljnjo rast delniških trgov v letošnjem zadnjem četrtletju so pognale špekulacije o ponovnem cikličnem okrevanju gospodarstev in rasti dobičkov podjetij na krilih napredka trgovinskih pogajanj med Kitajsko in ZDA. Ponovna krepitev optimizma na delniških trgih je očitna, vendar se kapital na obvezniških trgih ne zmeni kaj dosti zanj, saj še vedno ni pripravljen na večji umik z obvezniških trgov. K temu delno pripomorejo tudi cene energentov, ki so zaradi številnih dejavnikov še vedno ujeti v stagnacijo. Očitno je tudi, da se industrijska inflacija v EU in ZDA s pomočjo Kitajske še naprej znižuje, kar omejuje tudi inflacijo končnih izdelkov. Centralne banke po svetu ostajajo bolj ali manj previdne in na preži za morebitnimi novimi potrebnimi monetarnimi spodbudami. Sicer pa kot že nekaj časa odmeva iz najvišjih vrst ECB, so te naletele na omejitve, kar pomeni, da so ključne spodbude za okrevanje gospodarstev le še na fiskalni strani, torej v rokah vlad evropskih držav. Še posebej tistih z visokimi presežki v državnem proračunu.

Zasebna potrošnja za zdaj ostaja na trdih nogah, in če v Evropi ne bo prišlo do višje javne potrošnje in investicij, bo naslednje okrevanje osnovano pretežno na zasebni potrošnji, kar bo absolutno premalo za prestavitev gospodarske rasti v višjo prestavo. Trg še vedno pričakuje, da bo moral FED naslednje leto verjetno ponovno poseči po znižanju. To je danes osnovni realni scenarij, vendar vseeno nekoliko konservativen. Razmere in pričakovanja na trgih se namreč lahko hitro ali postopno prilagodijo tudi bolj pozitivnim scenarijem. Kot sta novi dokončni dogovor za brexit po volitvah ali uspešna sestava trgovinskega dogovora med ZDA in Kitajsko, od katerega bi obe velesili dobili svoj kos pogače. Konec koncev se ameriške predsedniške volitve bližajo in Trump si v tem obdobju verjetno noče privoščiti nezadovoljnega volilnega telesa.

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED