Strokovni članki 20.4.2020

Rešitev krize v Italiji je ključna za preživetje EU

Avtor Erik Scheriani

Politična situacija v Italiji je že tradicionalno zelo krhka in nestabilna. Največja parlamentarna stranka je populistično Gibanje 5 zvezd (M5S), ki vlada skupaj z levosredinsko Demokratsko stranko (PD). Salvinijeva desnosredinska populistična stranka Liga krepko vodi v vseh javnomnenjskih raziskavah.
Prav te raziskave kažejo, da bi potencialna desnosredinska koalicija, ki bi poleg Lige vključevala tudi Melonijevo stranko Italijanski bratje (FdI) in Berlusconijevo Naprej Italija (FI), krepko porazila tudi kombinacijo M5S in PD.
Poleg tega je naveza M5S in PD še posebno krhka. Koalicija, ki je nastala kot posledica Salvinijeve politične napake (neuspešno je poskušal izsiliti predčasne volitve), je precej ideološko razdeljena. Od takrat, ko je novi koronavirus začel svoj pohod po državi (v Italiji so zabeležili več kot 165.000 okužb in več kot 21.000 smrtnih žrtev), te razlike še bolj izstopajo.
Najbolj problematičen je še vedno odnos Italije do ESM (European Stability Mechanism). To je entiteta, prek katere nekatere države Evropske unije lahko zaprosijo za finančno pomoč, če se znajdejo v težavah. Italija bo po navedbah IMF letos izgubila 9,1 odstotka BDP. Poleg tega je država že močno zadolžena. Posledično se vlada zelo aktivno angažira za skupni pristop k reševanju krize na evropski ravni.
Cilj italijanske vlade in opozicije so obveznice evrskega območja, ki bi jih izdale države članice (posledično bi jih odplačevale vse države, ki uporabljajo evro). Temu najbolj nasprotuje Nizozemska, ki si želi, da bi evropske države prišle iz krize z uporabo sedanjih mehanizmov.
Težava je, da mora država, ki zaprosi za pomoč ESM, izpolniti pogoje, ki jih postavi EU. To je v Italiji nesprejemljivo za Gibanje 5 zvezd ter desno opozicijo. Demokratska stranka je bolj pragmatična in bi sprejela tako pomoč, če EU ne bi zahtevala posebnih strukturnih sprememb. Zdi se, da bi to lahko bil kompromis, za katerim sta tudi Nemčija in Francija. A še vedno bi to bilo na evropski ravni zelo sporno.
Prav tako bi bil takšen dogovor zelo težko sprejemljiv za italijansko vladajočo koalicijo in predsednika vlade Giuseppeja Conteja (stolček se mu že maje, v prejšnjih tednih je bilo v italijanskih medijih objavljeno, da bi Mario Draghi, nekdanji predsednik ECB, lahko zasedel položaj tehničnega premiera).
Petnajstega aprila je bil izvoljen novi predsednik italijanske industrijske zbornice (Confindustria) Carlo Bonomi, ki je bil že v prvem intervjuju zelo kritičen do italijanske politične elite. Politična in ekonomska kriza, ki v Italiji traja že skoraj dve desetletji, je zdaj največja grožnja preživetju Evropske unije. Pandemija bi lahko bila tudi povod v nujne spremembe v EU. Upam, da bodo vsi pomembni igralci pozorni na to problematiko.

 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED