Strokovni članki 24.4.2020

Kakšne bodo posledice poceni črnega zlata

Avtor Matjaž Dlesk

Nekateri ocenjujejo, da je upadlo za desetino, drugi pa da celo za 35 odstotkov. Naftne družbe zelo skrbi, kam skladiščiti presežke surove nafte in derivatov. Skladišča so že zelo polna in po nekaterih ocenah je prostora za njihovo polnjenje samo še za nekaj tednov, v najboljšem primeru nekaj mesecev. Če se nesorazmerje med nespremenjeno ponudbo in zmanjšanim povpraševanjem nadaljuje, gre lahko cena nafte zares v minus.
Vsi seveda čakamo na rešitev pandemije. Čakamo na zdravilo oziroma cepivo, čakamo na to, ali bo prišlo do novih valov pandemije, veliko je neznank. Sicer pričakujem, da se bodo stvari začele odvijati v pravo smer, sunkovitega okrevanja pa ne pričakujem. Rane na gospodarstvu se že kažejo. Industrija se utegne počasi zagnati, nekatere globalne verige pa se bodo že zaradi same varnosti začele zbliževati, kar porabo nafte zmanjšuje. Transport in sploh turizem pa se bosta precej dlje pobirala, saj ne v ZDA ne v Evropi ni pričakovati sezonskih množičnih potovanj.
Za primer vnovičnega zagona gospodarstva se lahko ozremo na Kitajsko. Tudi na Kitajskem se med nekaterimi provincami ne da potovati brez 14-dnevne karantene. Zgostitev prometa pa je tam zdaj že približno 80-odstotna v primerjavi z običajno ravnijo. Pri Savdijcih so Kitajci obenem pokupili že veliko nafte. Nov pojav pa je tudi to, da se ljudje bolj izogibajo uporabe javnega prevoza, kar dviguje porabo nafte.
Če bodo omejitveni ukrepi trajali do poletja in če se bo nedavni dogovor o črpanju spoštoval, lahko cena nafte za sod vztraja pri trenutnih ravneh na okoli 20 dolarjih. Če pa se dogovor ne bo spoštoval in se bodo skladišča po svetu zapolnila, negativna cena ni izključena. Mislim, da je v ozadju tudi igra Rusov in Savdijcev, da bi s trga vsaj delno izrinili ameriške proizvajalce, v prvi vrsti proizvajalce nafte iz skrilavcev. Slednji ima točko preloma pri nekje 30 do 40 dolarjih za sod, Rusi pri okoli 25 dolarjih, Savdijci pa pri okoli 5 dolarjih. Tudi sami akterji ugotavljajo, da se te vojne pri tako šibki porabi ne morejo iti, saj presežne nafte kmalu ne bo možno več skladiščiti. Pri Savdijcih pa je sicer glavna težava državni proračun, ki zahteva ceno nafte pri okoli 80 dolarjih, da bi bil uravnotežen. Njihovi razvojni projekti do leta 2030 so pri sedanjih cenah pod vprašajem. Na najslabšem položaju so male proizvajalke, med katere uvrščamo nekatere afriške in bližnjevzhodne države, denimo Nigerijo, ki so odvisne od prodaje nafte. Za 10. junij je sicer napovedano, da naj bi se države podpisnice sporazuma znova sestale in se dogovorile za nadaljnje korake glede količine črpanja nafte. Glede na to, da cena nafte še naprej pada, je možno, da bodo ukrepi glede nadaljnjega omejevanja črpanja potrebni že prej.
Po najbolj optimističnem scenariju se bo povpraševanje stabiliziralo: pandemija pod nadzorom, 90 % gospodarstva bo spet zagnanega, geostrateške negotovosti pod nadzorom, cena nafte pa bo okoli točke preloma.

 

 

 

 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED