Če se recesija že preveša v drugo fazo, bodo okoliščine manj naklonjene obvezniškim donosom.

O helikopterskem denarju se je že več let, če ne celo desetletja govorilo med keynesijanskimi ekonomisti kot končnem in učinkovitem ukrepu, ki ga bodo morale vlade nekoč uporabiti kot pomoč gospodarstvu.
In res, ta ukrep smo dočakali ne samo v tujini, temveč tudi doma. Fiskalne spodbude držav za oživitev gospodarske aktivnosti so več kot nujne in številne države so se očitno zavedale, verjetno na podlagi šole iz prejšnje krize, da je hitrost ukrepanja zelo pomembna.

Izziv pa je tudi, kako formulirati ukrepe, da bi bili čim učinkovitejši. Prejšnji četrtek je ECB za dodatnih 600 milijard evrov povečala program QE, ga podaljšala do junija 2021 ter nakazala, da bo alokacija nakupov povsem fleksibilna. Ukrep je sicer nekoliko presegel pričakovanja trga, vendar so bili argumenti ECB dokaj pričakovani. Nastala je kratka evforija na trgu obveznic, vendar so izgledi predvsem za »netvegane« državne obveznice srednjeročno precej manj ugodni, kot se je zdelo na prvi pogled. Smo namreč sredi močne recesije, iz katere najverjetneje že izstopamo.

V takšnem času in prostoru so okoliščine na podlagi preteklih vzorcev bolj naklonjene rasti delniških kot obvezniških naložb. Povečuje se tveganje za nastanek inflacije, dvigovanje krivulje donosnosti in naklonjenost do bolj tveganih naložb. Seveda se tudi znotraj obvezniških naložb najdejo segmenti, ki nosijo višjo kreditno tveganje in v takšnih obdobjih bolj sledijo dinamiki delniških kot klasičnih obvezniških naložb. Vendar gre za to, da so recesije, še posebno tiste, ki so v zgodovini resetirale poslovni cikel, prinesle s seboj najboljše trenutke investiranja ali varčevanja v delnicah. Vrnimo se k obveznicam in se vprašajmo, koliko obrestnega tveganja jim lahko preti ob tolikšni poplavi svežega denarja in zagonu novega gospodarskega cikla. Odgovor na prvo žogo bi bil: vse bo odvisno od izkoriščenosti razpoložljivih in presežnih kapacitet. Te so s trenutno recesijo zrasle in se bodo z okrevanjem začele zmanjševati, vendar bodo tehnološka optimizacija izkoriščanja kapacitet, vse večja razpoložljivost resursov in racionalna potrošnja še naprej zavora na cenovne pritiske. Obrestno tveganje bo z okrevanja gospodarstva vsekakor zraslo, vendar verjetno z manjšo amplitudo. Najbrž bomo ostali v kanalu dolgoletnega zniževanja ali ohranjanja relativno nizkih obrestnih mer.

Prvi naslednji izziv, ki ga lahko predvidimo tako za gospodarstvo kot za finančne trge, bo verjetno ponovna širitev okuženosti novega koronavirusa pozimi. Ponovnega obsežnega zapiranja ekonomij si verjetno države ne bodo mogle privoščiti, zato upajmo, da bomo sistemsko bolje pripravljeni na učinkovito omejitev okužb na lokalni ravni. Do potrebne prekuženosti populacije s prihajajočimi cepivi nas verjetno čaka še dolga pot.