Negativna cena ni zdržala niti en dan, 159-litrski sod je že skoraj mesec dni vreden okoli 40 dolarjev.

Minilo je že več kot dva meseca, odkar so bile cene nafte negativne. Negativna vrednost terminskih pogodb za 159-litrski sod nafte se je med trgovanjem 20. aprila spustila tudi pod 40 dolarjev pod ničlo. Dva meseca pozneje se črne slutnje glede naftnega trga niso uresničile. Še več, negativne cene niso zdržale niti en sam dan.

Zgodba z negativnimi cenami bi se lahko ponovila že takoj naslednji mesec. Če bi bila skladišča nafte polna, rafinerije pa zaradi šibkega povpraševanja ne bi prevzemale večjih količin, bi se terminske pogodbe lahko tržile tudi pri negativnih vrednostih.

To je treba pripisati vplivom tako ponudbe kot tudi povpraševanja. V ZDA, ki so bile še lani največji svetovni proizvajalec surove nafte, se je zaradi nizkih cen zaprlo veliko naftnih vrtin. Prav tako je zdržal dogovor držav članic Opeca. Uspelo jim je zmanjšati proizvodnjo, kar je pripomoglo k zvišanju cen, ki si ga je marsikatera država članica združenja močno želela.

Po drugi strani se je skoraj povsod po svetu začelo prebujati gospodarstvo, ukinjajo se karantene, kar pomeni več prevozov, s tem pa se je začelo krepiti tudi povpraševanje po surovi nafti. Rafinerije so povečale izkoriščenost kapacitet, sprostile so se tudi nekatere kapacitete v skladiščih nafte, predvsem v ZDA.

Cene nafte se gibljejo tudi glede na pričakovanja za naprej. V drugem polletju letos investitorji pričakujejo predvsem okrevanje večine gospodarstev po svetu, kar bi moralo še dodatno spodbuditi povpraševanje po energentih, torej tudi po nafti. Cena za 159-litrski sod je med trgovanjem 8. junija že presegla 40 dolarjev, vendar od takrat ne raste več bistveno.

Združenje Opec za letos vseeno napoveduje zmanjšanje povpraševanja po nafti glede na preteklo leto, prav tako se po svetu pojavljajo nova žarišča okužb, kar zmanjšuje verjetnost za hitro okrevanje svetovnega gospodarstva. Prav tako za zdaj še ni mogoče opaziti obujanja turizma. Zračni promet je še vedno zelo okrnjen, mnogi zaradi strahu pred okužbo ne potujejo, nemalo pa jih je ostalo brez službe in si potovanj niti ne morejo privoščiti.

Tudi če bi se industrijska proizvodnja po svetu hitro vrnila na stare tirnice, se povpraševanje po nafti tako še vedno ne bi vrnilo na ravni pred pandemijo. Tu je še strah pred njenim drugim valom. Če bi se zgodil, bi bila industrijska proizvodnja verjetno spet manjša, ljudje bi več delali od doma, poraba nafte bi se zmanjšala, kar bi se izrazilo v cenah.

Za zdaj je manj verjeten scenarij, da bi se povpraševanje po nafti zaradi okrevanja svetovnega gospodarstva hitro povečalo in načrpane količine temu ne bi sledile. Še posebno, ker so zaloge surove nafte v skladiščih še vedno velike.