Strokovni članki 17.8.2020

Kdo se sploh še boji inflacije?

Avtor Aleš Čačovič

Visoka zadolženost držav bo vplivala na pripravljenost centralnih bank, da vzdržujejo nizke obrestne mere.

Države se ob vsaki močnejši recesiji rešujejo z novim zadolževanjem. Ob letošnjem zadolževanju držav zaradi recesije kot posledice karantene smo lahko v medijih brali »spodbudne« novice, kako ugodne pogoje imajo države za izdajo novega dolga v EU in tudi drugod po svetu.

To sicer drži, po zaslugi centralnih bank, toda krivulja zadolževanja držav žal ni spodbudna. Počasi in zanesljivo nas pelje po podobni poti, na kateri se je znašla Japonska. Ekonomija je začela okrevati in sledi že nov gospodarski cikel. O tem je vse manj dvoma.

Vendar bo, kot kaže, nahrbtnik naslednjega cikla znova dodatno naložen z dolgovi držav, kar pomeni še naprej večjo senzibilnost državnih dolgov na obrestne mere, večje finančne obveznosti in posledično še naprej blizu ničle zasidrane obrestne mere, verjetno s pomočjo centralnih bank.

Če smo prejšnji teden sešteli desetletno zahtevano donosnost državne obveznice ZDA, ki je znašala 0,55 odstotka, in Nemčije, ki je znašala –0,55 odstotka, smo pravzaprav že privolili v japonsko desetletno ničelno obrestno mero, ki jo de facto že nadzira japonska centralna banka.

V ZDA, EU in Veliki Britaniji centralne banke še ne uravnavajo krivulje donosnosti. Toda glede na to, da so vse tri centralne banke vse bolj vpete v kupovanje obveznic na katerikoli točki krivulje donosnosti, sta njihova aktivnost in delovanje vse bliže japonski centralni banki. Ta se razlikuje še najbolj v tem, da v svojem programu kvantitativnega sproščanja vključuje tudi delniške sklade.

V zadnjih tednih se je donosnost nemške državne obveznice spet spustila pod mejo 0,5 odstotka, kar se trenutno zdi težko vzdržno, glede na to, da Christine Lagarde vztraja pri kratkoročni obrestni meri –0,5 odstotka za depozite bank pri ECB, pri čemer okrevajo tako inflacijska pričakovanja kot ekonomski indikatorji.
Avgust sicer zgodovinsko velja za pozitiven mesec za bund, toda vprašanje je, ali bo tudi tokrat tako. Glede na čas in prostor bi nadaljnje pozitivno gibanje prej pripisal bolj tveganim obveznicam, bodisi državnim bodisi podjetniškim.

Čeprav se mogoče od daleč zdi, da je negotovosti na trgu še precej na voljo, je od blizu slika precej bolj spodbudna. Izdaje obveznic gredo solidno v promet. Programi QE centralnih bank so v polnem teku, navsezadnje je težje kupiti kot prodati »dobre« obveznice, kar na koncu govori v prid le enemu dejstvu, da je apetita na trgu povsem dovolj.

Negativna realna donosnost ameriške državne obveznice ostaja še naprej močno v minusu, saj po eni strani rastejo inflacijska pričakovanja, po drugi pa ostajajo nominalne donosnosti nizke zaradi kvantitativnega sproščanja.

Zadnje je seveda skupaj z devalvacijo ameriškega dolarja veter v jadra ceni zlata, vendar ne smemo pozabiti, da bo treba v neki točki (denimo kot v preteklem gospodarskem ciklu) gotovo ponovno ovrednotiti prihodnjo ceno denarja. Če se bo izboljšal splošni gospodarski položaj, bi morebiti že v prihodnjih šestih mesecih finančne institucije v vzvratnem ogledalu opazovale zgodovinsko okrevanje BDP.
 

NAZAJ NA STROKOVNI VPOGLED